Vse se je začelo kot se vedno začne: 18-letna/i Mladostnica/Mladostnik iz Zakotnega mesta na robu vesolja ugotovi, da bo kmalu lahko odšla/odšel od doma na lepše, na študij v Ljubljano. Za 18-letno Mladostnico/Mladostnika je Ljubljana dolgo pričakovani raj znanja, kulture, zabave in vsega imenitnega, kar spada zraven. Mladostnica/Mladostnik začne mrzlično pregledovati informacije o fakultetah, si zamišlja da bo postala/postal fotograf, mogoče fizik, odvetnik, pesnik ali celo glasbenik. Obrazce izpolni s tresočo roko, ker ga lahko ena sama samcata napaka stane prihodnosti, na označene alineje napiše tri izbrane fakultete in nato čaka. Medtem Bivši sošolec že dobi odgovor, išče stanovanje, kupuje rjuhe. Seveda, saj je bil najboljši v razredu. Mladostnica/Mladostnik postaja rahlo histerična/histeričen, razdražena/razdražen, če ga kdo vpraša ali že ve, kaj bo oktobra. Nato je nekega dne pismo v nabiralniku: sprejeta/sprejet ni bil nikamor. Nove tri alineje, novo pošiljanje, novo čakanje, med katerim si zamišlja svojo prihodnost v Zakotnem mestu na robu vesolja, ki se konča s prerano smrtjo zaradi zastrupitve z vloženimi gobicami. Vendar pismo le pride in dovoljen ji/mu je vstop v Študenstko življenje. Ko je izkaznica, ki si jo je želel/a bolj kot si 30-letna ženska želi diamantni prstan, končno v denarnici, ugotovi, da je izbrana fakulteta pravzaprav prava zanjo/zanj in začne se sanjsko življenje. V naslednjih nekaj mesecih odkrije svobodo mišljena in svobodo žuranja, vsaj petkrat na leto odkrije kdo v resnici je in kaj bi v življenju delala/delal in pozabi na vse ostalo. Nekje iz ozadja do nje/njega pridejo informacije o tem, da bo njeni/njegovi generaciji trda predla, ampak dokler ima litrco in lahko gre zvečer na Meto, je to le beli šum. Nato nekje v četrtem letniku Mladostnica/Madostnik ugotovi, da bo treba “narediti nekaj za svojo prihodnost”, srednje intenzivno išče službo v svoji stroki, malo za zraven. Vest je čista in diplomo lahko zavleče še za kakšnega pol leta. Medtem Bivši sošolec na Facebooku ponosno objavi fotografijo z diplomo in sprašuje Madostnico/Madostnika kdaj bo ona/on na vrsti. Mladostnico/Mladostnika spet malo zagrabi panika in začne preživljati popoldneve v knjižnjici, dokler ne natipka dovolj strani, da jih lahko, kot Sveto knjigo, slovesno odda v profesorjeve roke. Mladostnica/Mladnostnik si zamišlja, da bo po Veselem dnevu vse lažje, prijatelji ne bodo več spraševali kako z diplomo, soseda ne bo brundala o današnji leni mladini, starši ne bodo pobliskovali z očmi med nedeljskim kosilom, skratka, življenje bo spet lepo. Ko se po Veselem dnevu Mladostnica/Mladostnik zjutraj zbudi, je zmačkana/zmačkan, smrdljiva/smrdljiv in objema na pol pojeden burek. Čeprav bi najraje dan preživela/preživel v kopalnici s kozarcem cedevite v roki, Mladostnica/Mladostnik vstane, se stušira in obleče: bivši sošolec se danes poroči. Mladnostnica/Mladostnik ugotovi, da se ne počuti nič boljše kot pred Veselim dnevom, pravzaprav ga zdaj Bivši sošolec sprašuje kdaj si bo poiskal službo, soseda brunda o mladini, ki nič ne zna, ker je svoje življenje preživela nad brezveznimi knjigami, starši obupano pogledujejo v otroško sobo, kjer se je Mladostnica/Mladostnik naselila/naselil, ker ne najde službe. Mladnostnica/Mladostnik ne ve, kaj je z njo/njim narobe. Ne ve, če naj namesto prošenj začne pošiljati grozilna pisma, če naj gre točit pivo v bljižnji bife ali naj s trebuhom za kruhom odpotuje v Ameriko. Nato pa nekega dne ugotovi: ni več Mladostnica/Mladostnik, temveč Odrasla oseba z odraslimi odgovornostmi. Odrasla oseba vstopi v zmeden sistem, ki ji/mu bo pomagal do srečne prihodnosti. Izgubi se med papirji, slabo oblikovanimi spletnimi stranmi in sumljivimi ponudbami za delo. Ima slabo vest, ker misli, da si je sama/sam kriv, da ni dovolj dobra/dober v iskanju službe. Ni vedela/vedel, da je tudi iskanje službe znanje, kot sta in tehnično risanje in kvačkanje. Sprašuje se, če ima še kdo enake težave kot ona/on in v trnutku obupa nekaj naredi. Nekaj, kar so vsi ostali ljudje na svetu naredili že pred petnajstimi leti: začne pisati blog.
