Ljubljana je ženska. Pa ne zato, ker se njeno
ime konča na –a, saj je, kot je povedala Angela Carter, Pariz tudi ženska,
čeprav je njeno ime moško. Ne, Ljubljana je ženska zaradi megle, ki včasih
ovije mesto vse do kosila: kot črno-bela filmska diva, ki je prejšnji večer
spila kozarec šampanjca preveč, rada kdaj pa kdaj poležava celo jutro v megleno
svetlih rjuhah. Ljubljana je ženska, ker vedno najde pravo barvno kombinacijo:
sveže zelen grajski hrib z vonji tulipanov na tržnici, rumenkasto toploto s
svežo limonado ob reki, oražno listje ob prva prezebla rdeča lica, bele
snežinke z bliskom božičnih lučk. Ljubljana je ženska, ker je njena hči,
Ljubljanica, vedno lepo počesana in gre vedno v pravo smer. Ljubljana je ženska
in po njej se sprehaja mnogo žensk, katerih lepoto je opeval že Prešeren,
prevzetnost pa tudi. Ljubljanske ženske so pogumne, ne bojijo se pokazati kdo v
resnici so. In včasih so ljubljanske ženske moški in delajo to kar moški
delajo, samo malo boljše.
