Včasih se zemlja strese in umiri, zaziblje svojo površino, kot da bi se želela otresti drobtinic na svoji zeleno-modri obleki. Medtem se rušijo dimniki, trese se porcelan, mesta in življenja v njih se podirajo. Zemlja se umiri, nato pa spet in spet strese. Ljubljančani so, na srečo, zadnje močnejše tresenje tal doživeli leta 1976, ko se je potres, ki je hudo prizadel Furlanijo, čutil tudi po vsej Sloveniji. Čeprav se ga ne spominjajo, pa vsi vejo o velikem velikonočnem potresu, ki je slovensko prestolnico stresel 14. aprila 1895. 

Velikonočna nedelja leta 1895 je bila lepa in sončna, meščani so po posebno hudi zimi končno uživali nenadno vročino, v mestu ni bilo nobene javne zabave, gledališča ali koncerta in skoraj vsi so po nedeljskem brezdelju odšli zgodaj spat. Na srečo, saj bi sicer ob silovitem tresenju sedemnajst minut čez enajsto uro, več ljudi steklo na ulice in žrtev bi bilo mnogo več. Tako pa je večina ljubljančanov v snu slišala strahovito bučanje, ki mu je sledilo pokanje zidov, krušenje ometa in padanje opek. Pohištvo se je treslo, ljudje pa so obupano kričali in jokali, tudi najbolj izobraženi med njimi so verjeli, da je prišel sodni dan, ko bo Ljubljano in njene prebivalce pogoltnila zemlja. Sunek z magnitudo 6,1, za katerega se je zdelo, da je trajal deset minut, je bil dolg triindvajset sekund, v naslednjih desetih dneh pa mu je sledilo še več kot sto popotresnih sunkov. Prestrašeni ljudje so se pomanjkljivo oblečeni celo noč stiskali na trgih, saj je prvemu sunku tri minute kaseje sledil drugi, enaindvajset minut zatem pa tretji.

Mnogi meščain so se ob sončnem vzhodu počutili spet varne in dvigali roke k nebu, vendar jim je pogled na mesto kmalu vzel pogum: vse strehe so bile brez dimnikov, na mnogih je bilo dobro vidno podstrešje, velike razpoke ali pa popolnoma podrti zidovi. Tovarne so morale ustaviti delo, šole pa so, na veliko veselje otrok, ostale zaprte, nekatere tudi za vedno. Najpogumnejši meščani so se odpravili v razvaline hiš, saj so morali ugotoviti kolikšno škodo je povročil potres: najbolj je bil prizadet levi breg Ljubljanice, predvsem Špitalska (današnja Stritarjeva) ulica, pa tudi Čopova, Trubarjeva, Židovska in Levstikov trg. Treba je bilo hitro ukrepati, postaviti šotore in začasna bivališča, nahraniti lačne in premražene meščane. Od dveh tretjih meščanov, ki niso iz mesta odšli že prvi dan po potresu, se je najboljša gospoda naselila v svoje vozove in vagone vlakov, ki jih je dala na razpolago železnica. Gostilničarji so se izkazali in ljudem nudili hrano, pijačo, pa tudi prenošiča in ležišča na vrtu. Najbolj iznajdljivi pa so bili ljudje na Mirju in v Trnovskem pristanu, ki so se nastanili v zeljarskih sodih in kadeh, v katerih je bilo prostora za vsaj tri ljudi.

V dneh po potresu so mesto preplavili radovedneži s fotoaparati, predvsem zato, ker se je Ljubljana spremenila v fotogenično mesto podprto s tramovi, nekateri so tam stali zato, da bi podpirali zidove, spet drugi pa zato, da bi ob ocenjevanju škode stavbe izgledale v slabšem stanju kot so bile. Naj bo tako ali drugače, potres je bil za mesto uničujoč, istočasno pa zelo dobra prilika, da se je zaspano provincialno mestece končno začelo razvijati. Napredno mišljenje tedanjega župana Ivana Hribarja in ustvarjalnost različnih arhitektov in urbanistov, so v letih po potresu mesto preuredili in spremenili, nastale so stavbe, ki še danes veljajo za najleše v mestu, ulice so razširili, zgradili nove mostove. V mestu se je marsikaj spremenilo na bolje in, čeprav je potres na žalost zahteval nekaj smrtnih žrtev, brez njega mogoče Ljubljana ne bi nikoli postala takšna, kot jo danes poznamo.