Ko slišimo izraz evropska prestolnica, nam pridejo na misel mesta kot so Berlin, Pariz in Rim, kjer se človek lahko v enem dnevu stokrat izgubi in spet najde, ki jih lahko znova in znova obiščemo, pa se nam vseeno izmikajo. Čeprav je Ljubljana lepo, prelepo mesto, ki ga v zadnjih letih mnogo popotnikov odkriva kot skriti dragulj v visoki travi, pa ne moremo mimo dejstva, da je za obisk Ljubljane dovolj daljši vikend, za zelo temeljit obisk Ljubljane mogoče teden dni, zatem pa obiskovalce že odvleče na Bled, v Postojno ali na obalo. Kljub temu ima Ljubljana posebno moč, da ljudi vedno na novo očara, bodisi zaradi nove restavracije, cvetočega drevesa ali pa le zato, ker med nočnim sprehodom odkrijemo skrito dvorišče, ki ga nismo še nikoli videli. Kljub svoji ravno prav majhni velikosti je v mestu mnogo stvari, ki jih je vredno odkriti: takih, ki so nanizane v turističnih vodičih in takih, ki jih moramo odkriti sami, nekaj pa je tudi takih, ki že zdavnaj ne obstajajo več in je njihove sledi treba iskati v zaprašenih skladiščih knjižnice. Med njimi je tudi Jakopičev paviljon, prva slovenska galerija, ki ga je po načrtih arhitekta Maksa Fabianija dal postaviti Rihard Jakopič. Danes bomo na začetku Lattermanovega drevoreda v Tivoliju lepo pročelje secesijske stavbe iskali zaman, saj na njegovem mestu stoji kip Riharja Jakopiča. Pred nekaj več kot sto leti, 12. junija 1909, pa je stavba bila v središču pozornosti vsega dnevnega in periodičnega tiska. Na slavnostnem odprtju paviljona je 28 umetnikov razstavljalo 171 del: Jakopič Markov evangelij, Grohar svojega Sejalca, Jama trinajst izbranih del, Sternen pa tudi nekaj jedkanic.
Idejo za paviljon je Jakopič imel že leta 1907, ko je formuliral nalogo in namen prvega razstavnega prostora na Slovenskem: prvič, hraniti najsijajnejše proizvode umetniškega duha in drugič, kazati jih občinstvu in mu s tem dajati priliko, izobraževati svoje lepočutje, izpolnjevati razum, uživati in se navduševati v korist svojemu duševnemu življenju. Bistvo galerije naj bi bilo osnovano na narodnem temelju in v tem duhu je leta 1910 organiziral prvi zgodovinski pregled slovenskega slikarstva, 80 let upodabljajoče umetnosti na Slovenskem, kjer je zbral 273 del in izdal obširen katalog z besedilom in dvanajstimi enobarvnimi repordukcijami.
V nekaj več kot petdesetih letih delovanja je v Jakopičevem paviljonu bilo na ogled več kot dvesto razstav, poleg slikarskih tudi kiparske, grafične, fotografske in arhitekturne.
Paviljon je po kratki a intenzivni dejavnosti, doživel konec leta 1962, ko so ga zaradi prestavitve železniške proge podrli. Poteza je sprožila val protestov, saj paviljon ni bil le primer moderne slovenske arhitekture, ampak tudi začetek rednega galerijskega delovanja, žarišče duhovnih energij, začetek slovenske sodobne umetnosti, prostor ob in v katerem se je razvijal slovenski impresionizem, likovna kritika in publicistika in nenazadnje pričevanje o umetniških potrebah, ki jih je slovenski narod čutil. Kljub tem očitkom, ki so jih takrat namenili porušenju paviljona, je načrt stekel, Jakopičev paviljon pa so preimenovali v Mestno galerijo in začeli z gradnjo prostorov na Mestnem trgu. V tolažbo nam danes ostajajo dela teh velikih umetnikov in črno-bele fotografije razstavnih prostorov in Jakopičeve dolge brade.
Idejo za paviljon je Jakopič imel že leta 1907, ko je formuliral nalogo in namen prvega razstavnega prostora na Slovenskem: prvič, hraniti najsijajnejše proizvode umetniškega duha in drugič, kazati jih občinstvu in mu s tem dajati priliko, izobraževati svoje lepočutje, izpolnjevati razum, uživati in se navduševati v korist svojemu duševnemu življenju. Bistvo galerije naj bi bilo osnovano na narodnem temelju in v tem duhu je leta 1910 organiziral prvi zgodovinski pregled slovenskega slikarstva, 80 let upodabljajoče umetnosti na Slovenskem, kjer je zbral 273 del in izdal obširen katalog z besedilom in dvanajstimi enobarvnimi repordukcijami.
V nekaj več kot petdesetih letih delovanja je v Jakopičevem paviljonu bilo na ogled več kot dvesto razstav, poleg slikarskih tudi kiparske, grafične, fotografske in arhitekturne.
Paviljon je po kratki a intenzivni dejavnosti, doživel konec leta 1962, ko so ga zaradi prestavitve železniške proge podrli. Poteza je sprožila val protestov, saj paviljon ni bil le primer moderne slovenske arhitekture, ampak tudi začetek rednega galerijskega delovanja, žarišče duhovnih energij, začetek slovenske sodobne umetnosti, prostor ob in v katerem se je razvijal slovenski impresionizem, likovna kritika in publicistika in nenazadnje pričevanje o umetniških potrebah, ki jih je slovenski narod čutil. Kljub tem očitkom, ki so jih takrat namenili porušenju paviljona, je načrt stekel, Jakopičev paviljon pa so preimenovali v Mestno galerijo in začeli z gradnjo prostorov na Mestnem trgu. V tolažbo nam danes ostajajo dela teh velikih umetnikov in črno-bele fotografije razstavnih prostorov in Jakopičeve dolge brade.
