Včasih se zemlja strese in umiri, zaziblje svojo površino, kot da bi se želela otresti drobtinic na svoji zeleno-modri obleki. Medtem se rušijo dimniki, trese se porcelan, mesta in življenja v njih se podirajo. Zemlja se umiri, nato pa spet in spet strese. Ljubljančani so, na srečo, zadnje močnejše tresenje tal doživeli leta 1976, ko se je potres, ki je hudo prizadel Furlanijo, čutil tudi po vsej Sloveniji. Čeprav se ga ne spominjajo, pa vsi vejo o velikem velikonočnem potresu, ki je slovensko prestolnico stresel 14. aprila 1895. 

Velikonočna nedelja leta 1895 je bila lepa in sončna, meščani so po posebno hudi zimi končno uživali nenadno vročino, v mestu ni bilo nobene javne zabave, gledališča ali koncerta in skoraj vsi so po nedeljskem brezdelju odšli zgodaj spat. Na srečo, saj bi sicer ob silovitem tresenju sedemnajst minut čez enajsto uro, več ljudi steklo na ulice in žrtev bi bilo mnogo več. Tako pa je večina ljubljančanov v snu slišala strahovito bučanje, ki mu je sledilo pokanje zidov, krušenje ometa in padanje opek. Pohištvo se je treslo, ljudje pa so obupano kričali in jokali, tudi najbolj izobraženi med njimi so verjeli, da je prišel sodni dan, ko bo Ljubljano in njene prebivalce pogoltnila zemlja. Sunek z magnitudo 6,1, za katerega se je zdelo, da je trajal deset minut, je bil dolg triindvajset sekund, v naslednjih desetih dneh pa mu je sledilo še več kot sto popotresnih sunkov. Prestrašeni ljudje so se pomanjkljivo oblečeni celo noč stiskali na trgih, saj je prvemu sunku tri minute kaseje sledil drugi, enaindvajset minut zatem pa tretji.

Mnogi meščain so se ob sončnem vzhodu počutili spet varne in dvigali roke k nebu, vendar jim je pogled na mesto kmalu vzel pogum: vse strehe so bile brez dimnikov, na mnogih je bilo dobro vidno podstrešje, velike razpoke ali pa popolnoma podrti zidovi. Tovarne so morale ustaviti delo, šole pa so, na veliko veselje otrok, ostale zaprte, nekatere tudi za vedno. Najpogumnejši meščani so se odpravili v razvaline hiš, saj so morali ugotoviti kolikšno škodo je povročil potres: najbolj je bil prizadet levi breg Ljubljanice, predvsem Špitalska (današnja Stritarjeva) ulica, pa tudi Čopova, Trubarjeva, Židovska in Levstikov trg. Treba je bilo hitro ukrepati, postaviti šotore in začasna bivališča, nahraniti lačne in premražene meščane. Od dveh tretjih meščanov, ki niso iz mesta odšli že prvi dan po potresu, se je najboljša gospoda naselila v svoje vozove in vagone vlakov, ki jih je dala na razpolago železnica. Gostilničarji so se izkazali in ljudem nudili hrano, pijačo, pa tudi prenošiča in ležišča na vrtu. Najbolj iznajdljivi pa so bili ljudje na Mirju in v Trnovskem pristanu, ki so se nastanili v zeljarskih sodih in kadeh, v katerih je bilo prostora za vsaj tri ljudi.

V dneh po potresu so mesto preplavili radovedneži s fotoaparati, predvsem zato, ker se je Ljubljana spremenila v fotogenično mesto podprto s tramovi, nekateri so tam stali zato, da bi podpirali zidove, spet drugi pa zato, da bi ob ocenjevanju škode stavbe izgledale v slabšem stanju kot so bile. Naj bo tako ali drugače, potres je bil za mesto uničujoč, istočasno pa zelo dobra prilika, da se je zaspano provincialno mestece končno začelo razvijati. Napredno mišljenje tedanjega župana Ivana Hribarja in ustvarjalnost različnih arhitektov in urbanistov, so v letih po potresu mesto preuredili in spremenili, nastale so stavbe, ki še danes veljajo za najleše v mestu, ulice so razširili, zgradili nove mostove. V mestu se je marsikaj spremenilo na bolje in, čeprav je potres na žalost zahteval nekaj smrtnih žrtev, brez njega mogoče Ljubljana ne bi nikoli postala takšna, kot jo danes poznamo.

V priljubljeni pesmi “V Ljubljano” Marjana Deržaj poje “v Ljubljani so lepe ulice, na ulicah pa lepe deklice”. Splošno znano dejstvo je, da so obiskovalci Ljubljane ob pogledu na mesto očarani ne le zaradi slikovite Ljubljanice in zanimivih stavb, temveč tudi zaradi lepih deklet. »Od nekdaj lepe so Ljubljanke slovele« je ugotavljal že France Prešeren v Povodnem možu, v dvesto letih pa se ni kaj dosti spremenilo: Ljubljančanke so še vedno lepe in prevzetne, Ljubljančani pa jih neutrudno vabijo na ples. Ni slučaj namreč, da sta dve izmed najbolj poznanih zgodb o Ljubljani povezani z ljubeznijo: prva, nesmrtna in nesrečna ljubezen Prešerna do Primicove Julije in druga izpod peresa samega Prešerna, ki pripoveduje o ošabni Urški in Povodnem možu, ki jo je za vedno odpeljal med valove. V srcu Ljubljane tako še danes stoji kip zaljubljenega pesnika, ki že več kot stoletje gleda naravnost v svojo ljubljeno, Primicovo Julijo. Julija pa, nedosegliva tako v življenju kot po smrti, sloni na oknu Wolfove ulice in nič kaj zaljubljeno zre v moža, ki je zanjo spesnil Sonetni venec. In tako se, pred davnimi časi, začenja zgodba o Ljubljani in ljubljeni. Zgodba, ki jo večkrat slišijo obiskovalci tega mesta o povezavi besede ljubezen z izvorom samega imena Ljubljana pa na žalost ni resnična. Podobnost besede Ljubljana in ljubljena je prvi izpostavil že Anton Tomaž Linhart, vendar še do danes velja le za ljudsko-etimološko bajko, saj o izvoru imena Ljubljana obstaja več bolj znanstvenih, a manj romantičnih hipotez. Ena je ta, da ime prihaja iz latinskega izraza za reko, ki poplavlja-aluviana, druga, da prihaja iz nemške besede Laubach, kar pomeni mlačen potok, spet tretja, da je mesto prek nemščine bilo poimenovano po reki Ljubljanici, saj se je v srednjem veku za obe uporabljalo ime Laibach, to se pravi stoječa voda, ki povzroča poplave. Zato mogoče ni naključje, da je tudi Prešeren, slovenski pesnik ljubezni, svojega Povodnega moža našel v valovih reke in Urško za vedno pogubil med deročo vodo. Bolj grozljiva zgodovina tega imena razlaga, da je nastalo iz besede leubgh, ki je pomenila lobanjo, saj je hrib na katerem stoji grad podoben mrtvaški glavi. Sodobna etimologija je našla izvor imena Ljubljana v osebnem imenu Ljubovid, ki naj bi bil ustanovitelj naselbine, iz katere je nastala Ljubljana.

Kakorkoli že, če bi lahko izbirali, bi se verjetno raje odločili za romantično verzijo, ker pa se z zgodovinarji ni mogoče pogajati, si lahko povezave le zamišljamo. Od poezije do filmske umetnosti in glasbe je bila Ljubljana muza, pa tudi scenarij za različne ljubezenske zgodbe. Od kultnih filmov kot so Vesna, Ne čakaj na maj ali To so gadi se ljubezen prepleta na filmskem traku vse do novejših naslovov kot Ljubljana je ljubljena ali L kot ljubezen. Črnobeli filmi imajo prav poseben čar, predvsem če so igralci oblečeni v obleke iz petdesetih let in če se vozijo s kolesi in starimi avotbusi po cestah, ki so danes prekomerno prometne: ljubezen na takem ozadju se zdi še bolj pristna.

Treba pa je reči, da romantika in ljudje, ki se ljubijo z mestom, obstajajo tudi v današnjem hrupnem svetu. Čeprav ni več plesov pod lipami in je sonetne vence nadomestila elektronska pošta, se še vedno lahko sprehodimo čez most, na katerega zaljubljenci priklepajo svoje ključavnice kot simbol večne ljubezni, včasih pa, če si posebno srečen, zaideš na ulico, katere pločnik je poslikan s srčki, ki te peljejo neznano kam.