Photo credit: Slavica Radinja, Isabel Pasculin

To, da ima Ljubljana velike težave s prometom in prevoznimi sredstvi, ni skrivnost. Vsakdo, ki se je v prestolnico pripeljal v službo, se čez mestne ulice peljal z avtobusom ali iskal parkirno mesto v centru, je prej ali slej obupano zahupal, udaril po volanu ali si v brado zamomljal kakšno pisano kletvico. Ta tipično moderna težava, s katero se v naših časih spopada marsikatero mesto, pa Ljubljano pesti že več kot stoletje. Vse se je začelo davnega leta 1901, ko je na mestne ulice zapeljal prvi tramvaj.
Začetek ljubljanskega tramvaja je tesno povezan z začetkom obratovanja termocentrale v Ljubljani 1. januarja 1898. Dela so strekla spomladi 1901, novi tramvaji so prispeli iz Dunaja avgusta istega leta, kmalu zatem je potekala prva poskusna vožnja, redne vožnje pa so stekle 6. septembra 1901. 5220 metrov dolgo omrežje prog se je stikalo pred Magistratom, kjer je bila napajalna postaja celega omrežja. Zato, da je lahko tramvaj tekel po začrtanih progah so poleg tirnic morali zgraditi tudi tramvajski most čez Ljubljanico na Ambroževem trgu. Danes bi potniki gotovo nezadovoljno nergali, da se nikam ne premaknejo, takrat pa so tramvaji potovali od 5 do 15 kilometrov na uro, mestne gospe in gospodje pa so bili s tem prav zadovoljni.
Čeprav so prvi dan so prodali kar 6400 vozovnic, se je zanimanje za tramvaj kmalu poleglo in ljudje so se na mestne ulice spet odpravili peš. Meščani so namreč ugotovili, da so bile vozovnice razmeroma drage, zato je lastnica tramvaja, Malozaložniška družba (Die Kleinbahn Gesellschaft) imela izgubo, kmalu pa se je temu pridružila še stiska zaradi prve svetovne vojne. Tudi po vojni je tramvaj bil prava sramota, slabo vzdrževan in nerazvit, dokler ni leta 1927 mestna občina Ljubljana odkupila večino delnic in si s tem zagotovila več moči v vodstvu podjetja in možnost boljšega upravljanja. Začelo se je obdobje obnove in izboljšave: poskrbeli za boljše plače za delavce, ki so bili do takrat slabo plačani in so zaradi tega večkrat stavkali, zgradili nove tramvajske delavnice, nove tirnice in seveda naročili nove tramvaje. Začela se je tudi modernizacija in razširitev proge, ki se je razpotegnila do Šiške, Viča, Šentvida, Žal in Rakovnika in tako postala dolga kar 21.400 metrov. Čeprav so med drugo svetovno vojno tramvajske proge utrpele veliko škodo, se je do petdesetih let prejšnjega stoletja situacija izboljšala in ljudje so se kar trli na vozilih. Gneča je bila tako velika, da so morali nabaviti nove vozove, vendar so se kmalu začele govorice o tem, da bi bilo treba tramvaj kar nadomestiti z novim, modernejšim prevoznim sredstvom. Zaradi ropota in cviljenja, pomankanja vozil, počasnih voženj in neprimernih urnikov se je zdelo, da je trolejbus, sodobni električni avtobus, pravo nadomestilo za zastareli tramvaj, sled avstoogrske nadvlade na naših tleh. Tako se je začel počasen propad nekdaj priljubljenega vozila, ki se je zaključil 20. decembra 1958, ko je Frane Milčinski-Ježek, preoblečen v Franca Jožefa, tramvaj pokopal. Na slovesnosti se je od tramvaja poslovila velika množica ljudi, nekateri so bili celo tako srečni, da so se lahko odpeljali na zadnjo, brezplačno vožnjo v remizo.
Od takrat naprej so tramvaj zamenjali trolejbusi, ki pa so v prometu zdržali le dve desetletji, do leta 1972 in avtobusi, kot jih vidimo še sedaj. Kaj se je pa zgodilo s tramvaji? Večina je bila uničenih, nekaj so jih tudi prodali in še danes ropotajo na svojih tirnicah nekje v svetu, enega od tramvajev, voz številka 5, pa hranijo v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri. Čeprav so se govorice o tem, da bi morali avtobuse spet nadomestiti s tramvaji, začele že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, se to do danes ni zgodilo. Zato, kljub neštetim obljubam, se vedno nestrpno čakamo na zeleno-beli voz, s hrupnimi tirnicami in glasnimi zvonci vred.

Nekoč je v Ljubljani živel bogat graščak, ki je imel prelepo hči. Za njeno roko se je potegoval marsikateri mladenič, graščak pa je odločil, da bo deklico dobil za ženo tisti, ki mu bo pripravil najboljšo torto. Naloga je uspela mlademu kuharju, ki je po mnogih poskusih z različnimi sestavinami pripravil čudovito torto in si z njo priboril graščakov želodec in dekličino srce.
Nič ne de, če te stare legende o Ljubljani niste še slišali, ker namreč sploh ni stara, pravzaprav je celo zelo mlada, prav nova. Ni nastajala počasi in iz ust v usta, ampak kar na hitro, verjetno na računalniku. A ni zato nič manj lepa, prav nasprotno, kako bi lahko tako sladka pripovedka koga razočarala. To je namreč zgodba o nastanku Torte Ljubljana, ki sta jo ustvarila oblikovalca Eva Strojmaier Ocvirk in Marjan Nemanič s Tanjo Vilnar in etnologom dr. Janezom Bogatajem. Če se namreč lahko peljemo na Bled po kremšnite, v Salzburg po Mozartove kroglice in na Dunaj po sacher torto, lahko stopimo tudi do Čopove ulice na Torto Ljubljana. Glavno vodilo pri ustvarjanju so bile kakovostne in lokalne sestavine, v torti tako najdemo najboljše domače sestavine iz cele Slovenije: ajdovo moko, bučna semena, kostanje, mandlje in fige. Oblita je s kakovostno čokolado vendar pa ne vsebuje nobenih umetnih sladil ne drugih dodatkov, poleg okusa pa je veliko vlogo odigralo tudi oblikovanje same torte in njene embalaže. Po torti, ki je požela velik uspeh pri turistih in drugih obiskovalcih, so lani za valentinovo predstavili tudi Poljube iz Ljubljane, piškote spečene po principu francoskih makronov a s slovensko dušo bučnic, kostanja, medu, ajde in fig.
Ker pa se da okuse tržiti prav tako dobro kot lepe poglede na mesto, je sladkih in slanih specialitet, ki jih je navdihnilo mesto in njegovi prebivalci, še več. Že nekaj let lahko v čokoladnicah Cukrček najdemo prav posebne čokoladne spominke kot so Prešernove kroglice, Prešernove nougat kocke, čokoladni Prešernov profil, čokoladni ljubljanski zmaj, Prešernove fige oblite s čokolado ali malo bolj nenavadne čokoladne človeške ribice. Glavni slovenski pesnik pa ne more imeti le čokoladne podobe, zato so v pekarni Grosuplje za počastitev slovenskega kulturnega praznika zamesili tudi Prešernov kruh s suhimi figami in konstanjevim medom. Seveda pa se, predvsem če pobrskamo po trgovinicah mlajših oblikovalcev, najde marsikateri izdelek s Prešernovo podobo: od šalčk do torbic in nalivnih peres. Ubogi France je skratka postal modni trend, ki pa je, kot se v modi pogosto dogaja, svoj obraz posodil že preveč izdelkom in dobrotam.
Prešernu dela družbo tudi nek drugi veliki ljubljanski mož, ki pa je, bolj skromno, svoje ime posodil prastari pijači, čaju. Plečnikov čaj ima tudi svojo, tokrat resnično, zgodbo: Plečnikova gospodinja Urška je mojstru pripravljala čaj iz domačih zelišč in mu ga stregla v posebni čajni šalčki, ki je danes shranjena v zasebni zbirki Plečnikovih del. Mešanico mete, janeža, materine dušice, žajblja in dobre misli lahko danes kupimo v trgovini in upamo, da se bo ob okusih, ki so arhitektu navdihnili toliko velikih misli, mogoče tudi nam porodila kakšna ideja. Za zraven pa lahko prigriznemo kakšno prav posebno sladico, če je pot do Ljubljane predolga lahko kar sami doma iz lešnikov, kakava, fig, medu in čokolade ustvarimo kakšno Prešernovo kroglico. Čeprav se približuje poletje in se je treba pripraviti na razkazovanje trebuščka v kopalkah, se mogoče ob takih velikih imenih slaba vest sploh ne bo porodila.

Zelo pogosto mnenje, ki ga slišimo od občasnih obiskovalcev Ljubljane je to, da je v slovenski prestolnici vedno grdo vreme. Megla, ki je še pred nekaj desetletji bila zaščitni znak mesta in na katero so bili po malem prebivalci tudi ponosni, se je v zadnjih letih sicer razpršila, njen sloves pa še kar naprej ostaja. Druga opazka vedno leti na govorico ljubljančanov, ki naj bi, po nekem splošno razširjenem prepričanju, uporabljali preveč angleških izrazov. Če ji prvo pomanjklivost z lahkoto odpustijo pa je druga, za jezikovne puritance po vsej Sloveniji in zamejstvu, popolnoma nesprejemljiva. Domačini in priseljeni prebivalci mesta, ki v Ljubljani bivajo že več let, se na take malenkosti ne ozirajo. Če jih povprašaš o prestolnici, jih najbolj zmoti promet in pomanjkanje parkirnih prostorov, nezadovoljni so s politiko in težavami pri iskanju zaposlitve, drugače pa ima vsak svoje osebne zamere.
Take pritožbe pa postajajo počasi dolgočasne in monotone, zato je dosti bolj zanimivo brati in povpraševati kaj o prestolnici mislijo tujci, ki pridejo na obisk. V zadnjih letih se v slovenskih medijih vse pogosteje pojavljajo članki, v katerih so navedena mnenja turistov ali pa zapisi izkušenih popotnikov, ki jih je zaneslo mimo Slovenije. Gotovo se je že kdo iz naše dežele odpeljal s kislim obrazom in kupom neprijetnih spominov, vendar pa so mnjenja, ki sej jih najde v časopisih, revijah in spletnih straneh, vedno dokaj navdušena.
Potem, ko so pred nekaj leti Slovenijo odkrili kot državo z neokrnjeno naravo, prelepimi gorami in zelenimi gozdovi le lučaj stran od obale, so se odpravili tudi na raziskovanje mest. Medtem, ko so mesta kot Rim, Pariz ali Benetke tako priljubljena, da jih poznajo tudi tisti, ki jih niso nikoli obiskali, je potovanje v Ljubljano skoraj za vsakogar odrivanje neznanega. Kaj torej tujce, nekatere tudi zelo izkušene popotnike, v naši prestolnici najbolj privlači?
V angleškem Sunday Timesu je leta 2010 izšel članek »The big story: Slovenia, Value for Euros«, v katerem avtorica Jessica Bezuidenhout izpostavi dejstvo, da se je pri nas počutila varno: "Redko govorimo o tem, da je Slovenija ena izmed najbolj varnih držav v Evropi. Neko noč sem se odpeljala izpred hotela in spoznala, da je možno okusiti vrvež okoli Ljubljanice ne, da bi me enkrat samkrat zaskrbelo za mojo torbico."
Avtorica bloga Never ending voyage pa je mesto odkrivala na popolnoma drugačen način: v jesenski Ljubljani se je odpravila na kulinarični sprehod Ljubljananjam, med katerim ji je izkušena vodička razkazala skrite gurmanske užitke prestolnice. Izmed vseh kuharskih mojstrovin si je avtorica zaželela vegetarijanske hrane in bila prijetno presenečenja nad ponudbo v mestu in navado, da Slovenci pridelujemo in zauživamo domače sadnje in zelenjavo.
Kot mnogi drugi je avtorica bloga The travel hack bila najbolj navdušena nad Ljubljanskim gradom, ki je za mnoge neevropske turiste zaščitni znak evropskih mest. Ljubljana ne more v tem oziru nikogar razočarati, saj se ljubljanski grad bohoti na griču nad mestom, ulice pod njim pa so ozke in skrivnostne, kot bi bilo pričakovati. Podobno mnenje je imel o mestu avtor članka »Eurofile-Loving Ljubljana« v blogu spletne verzije The New York Times Style Magazine, ko je primerjal sliko evropskega mesta, kot mu ga je v otroštvu predstavila babica in Ljubljane, ko jo je prvič obiskal. Pisec Alexander Lobrano, ki se je v Ljubljano na potep odpravil že več kot dvajset krat, je pred leti prestolnici očital predvsem enolične hotele in slabo hrano, svoje mnjenje pa je spremenil ob zadnjih obiskih, med katerimi je odkril zelo zanimivo hotelsko ponudbo in izvirne restavracije.
Ti in ostali zapisi o slovenski prestolnici so vzpodbuda za turizem, ne škodijo pa nisi slovenskemu ponosu, ki bo kmalu še preveč zrasel. Zaenkrat pa imajo obiskovalci Slovenijo zelo radi zaradi njenih sprejemljivih cen, mirnosti in spokojnosti, ki ju najdemo tudi v večjih mestih in nasploh romantičnega pridiha tako v naravnih lepotah kot na mestnih ulicah.

Ko slišimo izraz evropska prestolnica, nam pridejo na misel mesta kot so Berlin, Pariz in Rim, kjer se človek lahko v enem dnevu stokrat izgubi in spet najde, ki jih lahko znova in znova obiščemo, pa se nam vseeno izmikajo. Čeprav je Ljubljana lepo, prelepo mesto, ki ga v zadnjih letih mnogo popotnikov odkriva kot skriti dragulj v visoki travi, pa ne moremo mimo dejstva, da je za obisk Ljubljane dovolj daljši vikend, za zelo temeljit obisk Ljubljane mogoče teden dni, zatem pa obiskovalce že odvleče na Bled, v Postojno ali na obalo. Kljub temu ima Ljubljana posebno moč, da ljudi vedno na novo očara, bodisi zaradi nove restavracije, cvetočega drevesa ali pa le zato, ker med nočnim sprehodom odkrijemo skrito dvorišče, ki ga nismo še nikoli videli. Kljub svoji ravno prav majhni velikosti je v mestu mnogo stvari, ki jih je vredno odkriti: takih, ki so nanizane v turističnih vodičih in takih, ki jih moramo odkriti sami, nekaj pa je tudi takih, ki že zdavnaj ne obstajajo več in je njihove sledi treba iskati v zaprašenih skladiščih knjižnice. Med njimi je tudi Jakopičev paviljon, prva slovenska galerija, ki ga je po načrtih arhitekta Maksa Fabianija dal postaviti Rihard Jakopič. Danes bomo na začetku Lattermanovega drevoreda v Tivoliju lepo pročelje secesijske stavbe iskali zaman, saj na njegovem mestu stoji kip Riharja Jakopiča. Pred nekaj več kot sto leti, 12. junija 1909, pa je stavba bila v središču pozornosti vsega dnevnega in periodičnega tiska. Na slavnostnem odprtju paviljona je 28 umetnikov razstavljalo 171 del: Jakopič Markov evangelij, Grohar svojega Sejalca, Jama trinajst izbranih del, Sternen pa tudi nekaj jedkanic.
Idejo za paviljon je Jakopič imel že leta 1907, ko je formuliral nalogo in namen prvega razstavnega prostora na Slovenskem: prvič, hraniti najsijajnejše proizvode umetniškega duha in drugič, kazati jih občinstvu in mu s tem dajati priliko, izobraževati svoje lepočutje, izpolnjevati razum, uživati in se navduševati v korist svojemu duševnemu življenju. Bistvo galerije naj bi bilo osnovano na narodnem temelju in v tem duhu je leta 1910 organiziral prvi zgodovinski pregled slovenskega slikarstva, 80 let upodabljajoče umetnosti na Slovenskem, kjer je zbral 273 del in izdal obširen katalog z besedilom in dvanajstimi enobarvnimi repordukcijami.
V nekaj več kot petdesetih letih delovanja je v Jakopičevem paviljonu bilo na ogled več kot dvesto razstav, poleg slikarskih tudi kiparske, grafične, fotografske in arhitekturne.
Paviljon je po kratki a intenzivni dejavnosti, doživel konec leta 1962, ko so ga zaradi prestavitve železniške proge podrli. Poteza je sprožila val protestov, saj paviljon ni bil le primer moderne slovenske arhitekture, ampak tudi začetek rednega galerijskega delovanja, žarišče duhovnih energij, začetek slovenske sodobne umetnosti, prostor ob in v katerem se je razvijal slovenski impresionizem, likovna kritika in publicistika in nenazadnje pričevanje o umetniških potrebah, ki jih je slovenski narod čutil. Kljub tem očitkom, ki so jih takrat namenili porušenju paviljona, je načrt stekel, Jakopičev paviljon pa so preimenovali v Mestno galerijo in začeli z gradnjo prostorov na Mestnem trgu. V tolažbo nam danes ostajajo dela teh velikih umetnikov in črno-bele fotografije razstavnih prostorov in Jakopičeve dolge brade.