V vsakem mestu, ki ga obiščemo, na trenutke iščemo njegovo zgodovino, včasih si zamišljamo zgodbe, včasih poslušamo zgodbe ljudi, ki so tam živeli in si tako ustvarimo podobo, ki ni sestavljena le iz nebotičnikov, drvečih avtov in fast foodov, temveč tudi iz drobcev tujih, davno pozabljenih življenj. V večini starejših mest srečamo take zgodovinske utrinke dobesedno na vsakem vogalu: stavb, spomenikov, gradov, mostov in muzejev je marsikje na pretek. 

Ob nedeljah dopolne pa v Ljubljani lahko srečamo še dosti več zgodovine kot to: mesto, ki ves teden drvi, se ob nedeljah ustavi in odpravi na sprehod. Ljubljana namreč gosti dva bolšja sejma, enega prav v centru, na bregu Ljubljanice, drugega na Cesti dveh cesarjev, zraven mestnega smetišča. Čeprav se ponavadi reče, da obleka ne naredi človeka in da se stvari ne ocenjuje po zunanjem zgledu, je verjetno sloves teh dveh Ljubljanskih sejmov povezan z njuno lokacijo.

Družinice, ki gredo na sprehod pred nedeljskim kosilom, starejši meščani, ki živijo v stari Ljubljani, ljubitelji lepih in starih stvari, se ponavadi odpravijo v center, kjer na stojnicah najdemo vse vrste predmetov: od starega pohištva do posode, znamk, starih pisem in razglednic. Nedvomno je od dveh sejmov ta tisti, ki bi ga lahko najdli v romantičnem francoskem filmu in če se odpravimo na potepanje ob Ljubljanici na sončno nedeljo, si zraven privoščimo kavo in rogliček, je to prav lep začetek nedeljskega dne.

Drugi sejem je manj estetski, vendar, če je mogoče, še bolj zanimiv. Na velikem parkirnem prostoru se najprej sprehodiš med vrstami avtov, ki jih lahko kupiš kar takoj, če podpišeš potrebne dokumente, lahko pa najdeš tudi rabljena kolesa in motorje. Razstavni prostor je velik šotor, okoli katerega so postavljene še mnoge stojnice, večina stvari pa je razporejena kar  na tleh na starih rjuhah. Ponavadi se na teh stojnicah ne najde lepih predmetov iz starih meščanskih vil, temveč vsakdanje stvari, telefone, dele za računalnike, obleke, čevlje. Če gre verjetni mestnim legendam, pridejo sem ljudje iskat stvari, ki so jim jih med tednom ukradli, gotovo pa je marsikatero ponujeno blago sumljivega izvora. Vendar pa to ne pokvari ne vzdušja ne zabave pri sprehajanju med improviziranimi stojnicami, saj lahko dober opazovalec najde marsikaj več kot stare šotorke in pokvarjene avtodele. Sredi stare krame in nelepih vsakdanjih predmetov lahko izbrskamo kakšen majhen zaklad, ki ga stari lastnik ni znal ceniti. Poleg rabljenih stvari lahko najdemo tudi nove dobrote in ni redko, da ti prodajalec zraven kupljenega blaga ponudi tudi steklenico domačega žganja ali pa kozarček za pokušino.

Primerni prodajani robi so tudi kupci, ki se naberejo na tem bolšjaku:  namesto družinic in ljubiteljev starin se tu lahko zaletimo v možake srednjih let s cigareto v roki, ki se s prodajalci pogajajo za ceno in se po opravljenih nakupih ustavijo na pivu in čevapčičih.

Vendar pa sta oba sejma zanimivo doživetje in izplača se izgubiti par ur, če se nam le da vstati iz postelje. Čeprav so lepe in bleščeče police v trgovinah mnogokrat privlačnejše, je včasih tudi lepo brskati v kupih stare šare, ki jo lahko najdemo na babičinem podstrešju. Lepo si je zamišljati, da so predmeti, ki jih najdemo, iz kakšne stare Ljubljanske vile v Rožni dolini, lahko si zamišljamo zgodbo o njihovi mogočni preteklosti, mogoče da uporabljamo pisalni stroj, na katerega sta tipkala Cankar ali Murn. In tudi če vemo da ni res, je včasih lepo imeti svoj lasten mali košček zgodovine iz bolšjaka.