V priljubljeni pesmi “V Ljubljano” Marjana Deržaj poje “v Ljubljani so lepe ulice, na ulicah pa lepe deklice”. Splošno znano dejstvo je, da so obiskovalci Ljubljane ob pogledu na mesto očarani ne le zaradi slikovite Ljubljanice in zanimivih stavb, temveč tudi zaradi lepih deklet. »Od nekdaj lepe so Ljubljanke slovele« je ugotavljal že France Prešeren v Povodnem možu, v dvesto letih pa se ni kaj dosti spremenilo: Ljubljančanke so še vedno lepe in prevzetne, Ljubljančani pa jih neutrudno vabijo na ples. Ni slučaj namreč, da sta dve izmed najbolj poznanih zgodb o Ljubljani povezani z ljubeznijo: prva, nesmrtna in nesrečna ljubezen Prešerna do Primicove Julije in druga izpod peresa samega Prešerna, ki pripoveduje o ošabni Urški in Povodnem možu, ki jo je za vedno odpeljal med valove. V srcu Ljubljane tako še danes stoji kip zaljubljenega pesnika, ki že več kot stoletje gleda naravnost v svojo ljubljeno, Primicovo Julijo. Julija pa, nedosegliva tako v življenju kot po smrti, sloni na oknu Wolfove ulice in nič kaj zaljubljeno zre v moža, ki je zanjo spesnil Sonetni venec. In tako se, pred davnimi časi, začenja zgodba o Ljubljani in ljubljeni. Zgodba, ki jo večkrat slišijo obiskovalci tega mesta o povezavi besede ljubezen z izvorom samega imena Ljubljana pa na žalost ni resnična. Podobnost besede Ljubljana in ljubljena je prvi izpostavil že Anton Tomaž Linhart, vendar še do danes velja le za ljudsko-etimološko bajko, saj o izvoru imena Ljubljana obstaja več bolj znanstvenih, a manj romantičnih hipotez. Ena je ta, da ime prihaja iz latinskega izraza za reko, ki poplavlja-aluviana, druga, da prihaja iz nemške besede Laubach, kar pomeni mlačen potok, spet tretja, da je mesto prek nemščine bilo poimenovano po reki Ljubljanici, saj se je v srednjem veku za obe uporabljalo ime Laibach, to se pravi stoječa voda, ki povzroča poplave. Zato mogoče ni naključje, da je tudi Prešeren, slovenski pesnik ljubezni, svojega Povodnega moža našel v valovih reke in Urško za vedno pogubil med deročo vodo. Bolj grozljiva zgodovina tega imena razlaga, da je nastalo iz besede leubgh, ki je pomenila lobanjo, saj je hrib na katerem stoji grad podoben mrtvaški glavi. Sodobna etimologija je našla izvor imena Ljubljana v osebnem imenu Ljubovid, ki naj bi bil ustanovitelj naselbine, iz katere je nastala Ljubljana.

Kakorkoli že, če bi lahko izbirali, bi se verjetno raje odločili za romantično verzijo, ker pa se z zgodovinarji ni mogoče pogajati, si lahko povezave le zamišljamo. Od poezije do filmske umetnosti in glasbe je bila Ljubljana muza, pa tudi scenarij za različne ljubezenske zgodbe. Od kultnih filmov kot so Vesna, Ne čakaj na maj ali To so gadi se ljubezen prepleta na filmskem traku vse do novejših naslovov kot Ljubljana je ljubljena ali L kot ljubezen. Črnobeli filmi imajo prav poseben čar, predvsem če so igralci oblečeni v obleke iz petdesetih let in če se vozijo s kolesi in starimi avotbusi po cestah, ki so danes prekomerno prometne: ljubezen na takem ozadju se zdi še bolj pristna.

Treba pa je reči, da romantika in ljudje, ki se ljubijo z mestom, obstajajo tudi v današnjem hrupnem svetu. Čeprav ni več plesov pod lipami in je sonetne vence nadomestila elektronska pošta, se še vedno lahko sprehodimo čez most, na katerega zaljubljenci priklepajo svoje ključavnice kot simbol večne ljubezni, včasih pa, če si posebno srečen, zaideš na ulico, katere pločnik je poslikan s srčki, ki te peljejo neznano kam.