Pivo in prestice

05:50

Tudi najbolj razgledan in svetovljanski popotnik (pa ne da sem to jaz) ima do kakšne države ali mesta nepojasnjene zadržke. Potem, ko smo pripravljeni en mesec preživeti z nahrbtnikom na ramenih v poceni hostlih brez tekoče vode, se nam zdijo nekateri bolj prijazni kraji tako neprivlačni, da se jih enostavno izogibamo. Meni se recimo ob misli na Nemčijo prikažejo debeli, rdečelični možakarji s klobasami in pivom v roki, čeprav se zavedam, da sem pri tem pod vplivom tistih predsodkov, ki jih drugače goreče sovražim, po katerih imajo Francozi črtaste majce in bagetko pod roko, Italijani pa rdeče Vespe in espresso. Krompir, zelje in dirndli me niso nikoli povsem prepričali, zato sem s potovanjem v Nemčijo odlašala več let, celo ko sem se končno odpravila, je bil to le slučaj. In kot se s predsodki pogosto zgodi, sem ugotovila da so bili moji neumni in (skoraj vedno) nepravični.

V desetih dneh, ki sem jih preživela v Bremnu in Hamburgu, sem se prepričala, da se bo v Nemčijo treba vrniti (in to večkrat), s polno denarnico in prazno potovalko, najrajši v poletnem času. Nenazadnje ni veliko držav, v katerih bi lahko ob katerikoli uri brez slabe vesti popil veliko pivo (ali dve).

Med nekaj najljubših stvari pa lahko prištejem Paula Modersohn-Becker muzej in trgovino bombonov pod njim; četrt Schnoor s kuhanim vinom in starinskimi božičnimi okraski; Freitag trgovino v Hamburgu (malo manj so mi bile tam všeč cene); opečnata skladišča ob reki; trgovinice in lokale v četrti Schanzenviertel v Hamburgu in Viertel v Bremnu in Käse-Brezel (preste s sirom).

Največje razočaranje: hamburgerjev niso izumili v Hamburgu, zato jih (seveda) tudi ne prodajajo v vsakem hamburškem lokalu. Toplo odsvetujem, da se na iskanje najboljšega hamburgerja v mestu podate potem, ko ste prehodili celo mesto in se vam od lahkote že temni pred očmi.