Če vsako potovanje potrebuje svojo knjigo je Turčija eden od tistih krajev, kjer jih je treba imeti več. Eno za kaotični Istambul, drugo za neverjetno zelenomodro morje, tretjo za kolesarjenje v Kapadokiji, četrto za belopeščeno plažo. Meni sta bili dovolj dve, ki sta prelepo Turčijo naredili še lepšo. Honor sem brala na ladji sredi morja, s tabletami proti morski bolezni in vodnimi želvami, ko sem prespala večere na krovu in sta me zbudila veter in polna luna. Muzej nedolžnosti sem brala v Istambulu, strani sem si označevala s starimi fotografijami črnobelih neznancev, zraven poslušala vabilo k molitvi. Ko že skoraj leto dni skušam opisati kakšna je zame bila Turčija, pa mi to nikakor ne uspe, ugotavljam, da ne znam dovolj dobro pisati, Elif Shafak in Orhan Pamuk pa znata.

“Each time I say good-bye to a place I like, I feel like I am leaving a part of me behind. I guess whether we choose to travel as much as Marco Polo did or stay in the same spot from cradle to grave, life is a sequence of births and deaths. Moments are born and moments die. For new experiences to come to light, old ones need to wither away.”  -Elif Shafak